Predrami se jutro, ko več ne obstajam,
le noč reže blede sledi mojih vstopov.
V prestrežkih svetlin nespoznavnih odklopov
se v svitu nestrpnem pod marmorjem tajam.

Neznosno neskončna zažiram se v sence,
ki luna vodnica jih zame kreira.
Nezmožna sem krikov v presnovkih nemira,
hlepim po škrlatu esence še žive.

Le zame jo nosiš v odmikih prostranih.
Že slutim te zgoraj nad grobno temino,
ki trdo me ziblje v sočasjih preklanih.

V svetlobo me srka, a žarkov praznino
pustiti ti moram, dokler noč izbranih
ne skliče v drobovje sveta, v tem globino.

+

Pod ploščo granitno bom tebe čakala,
ker tiste noči sem vsakdanjost ti strla.
Saj prideš sam. Brezno ti strast bo odprla.
S krvavo sledjo bova smisle požgala.

Lidija Brezavšček - kočijaž