V pest stisnem rjuho.
Telo se kot struna vznemiri,
ko z gibi in dotiki proizvajava impulze.
Hlastno jih pogoltneva.
Jih v sekundi umoriva s konicama jezika.
Navidezno obstaja le nič.
Dolgo stojim na eni nogi,
v strahu pred naslednjim korakom.
Le ena misel me hrabri:
sem marioneta v tvoji odločni dlani,
spreminjajoča se točka ponosne usode.
Nič - umorim ga.
Zarežem v najin izhod.
Všeč mi je, le ta pojasnjevalni verz: ki to nikoli ni in nikoli ni bil. bi odstranila, premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Drži, včasih preveč podrobno orišem dogajanje.
Hvala!
Pozdrav,
Tina :)
Zanimiv spopad z ničem / praznino v odnosu, čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!