Hotel je postati enak med enakimi.
Da bi preživel v svetu mrtvih, si je omislil
prevladujoč črnorumeni vzorec kril,

njegovo srce pa je v dolgi vrsti
poštempljanih sužnjev
pozabljeno čakalo, sanjalo

in naposled žalostnih oči
gnilo v hrupu
industrijskih con.

Ni poslušal. Zdaj ne ve,  kdo je,
niti se ne spominja pomladi, ki so nekdaj
prebivale na njegovem obrazu.

Odpravil se je peš,
mimo skladovnic jeklenih plošč.

Hodil bo dolgo, daleč, in si s sklonjeno glavo
postavljal naivna vprašanja.

V kateri nič je odtavalo moje življenje?
Katerim smrtim so pomagale moje dlani?
Kdaj mi je postalo vseeno?

Takrat se bodo v njegovi duši 
dvignili oblaki saj

in nekaj domnevno mrtvega v njej

se bo oglašalo

kakor kit.

Srečko Luštrek