BOŽANSKA POJEDINA ali ODA IZMEČKOM

»Vse je hrana.« To je zdavnaj že človeku znana, iz sankhya joge modrost dana. Vsak izloček, vsak izmeček, vsak odpadek, vsak izcedek, vsak izbljuvek, prav vsak drek je namenjen predelavi, ki opravi ga želodec nek. Cvetlice gartrože izločki: pelod, nektar, cvetni prah, si čebela nosi v shrambo v drobnih dlakah na nogah. Nje izločki: propolis, med, mleček matični; na mah tako možu kakor ženi gredo vsi v slast. Ta dva med sabo si delita izcejeno strast in izločke ljubljenja drug drugemu v čast. Ko izloči žena dete v kuhinjo sveta, hrani ga z izločkom, mlekom, ki ga ta sesa. Dete se že s samim rojstvom stvarstvu v hrano da. Hrani notranje ZeeF svetove staršev z radostjo, hrani pleme, rod, deželo, domovino vso, z njega ljubeznijo človeštvo je prehranjeno. A človeštvo, ki poserje malodane vse, hrani z drekom mater Zemljo, ki pač to požre. Ta nahrani vse po spisku – tudi rožice. In tako si uroboros ves čas žre svoj rep. Vsi smo skupaj na gostiji, tudi najbolj slep. Vsak požira tuj izloček, pa čeprav je lep. Še prasec ve, kaj mu pritiče – svojo hrano jé. Na božanski tej gostiji je živeža za vse. Le človek vsevprek vsak drek žre, zato pa ga pogoltnost jé. Tako poteka slavnost neka, menda že vse od pamtiveka, za vse; za vsakega človeka. Le rit vodit je treba znati, da ko se v kuhinjo priklati, da ve, v kateri krožnik srati. Pa dober tek želim vam vsem, na zemlji svojim soljudem, Ah, oprostite – srat še grem.

Tomaž Mahkovic

Komentiranje je zaprto!

Tomaž Mahkovic
Napisal/a: Tomaž Mahkovic

Pesmi

  • 30. 12. 2020 ob 12:51
  • Prebrano 133 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 76.5
  • Število ocen: 2

Zastavica