V sobi sam,

ne vem,

ne znam,

ne morem naprej.

V sobi sam,

sploh nisem sam,

na tleh umazan krožnik,

olupki,

nekaj pomečkanega papirja,

jaz pa sam.

V sobi sam,

a soba ima tisoč sten,

ki so lepše kot bile so včeraj,

plesnive in mastne,

jaz pa sam.

Na tleh sem,

sam,

a nisem čisto sam,

saj poleg mene je mraz,

meglica,

plastika in razbeljena žlica,

jaz pa sam.

V sobi,

pred televizorjem sam,

a nisem čisto sam,

saj televizije več ni,

ni več ekrana,

prekurjen je bil,

televizijo v samoti svoji sem razbil.

Sedaj sem sam,

postelje ni,

ni topline,

ni več tistega sladoleda,

ki s preteklih dni me nemo gleda,

pomečkan.

Sam sem,

pozobam nekaj,

preežvečim nekaj,

diši in vonja,

sam sem.

V sobi sam,

v desetih sobah,

v labirintu,

kjer so pajčevine prave,

v njih pa drobne glave,

deset soban,

tisoč luči,

jaz pa sam na vodni postelji,

v pižami sveži sem sam.

Začujen glasbo,

zagledam jih,

roj mravljic in čebel,

v samoti pajeh me žgečka,

zagledam ga.

Glasba sega mi v drobovje,

kmalu se povsem umirim,

gledam tistih tisoč sten,

vse žuželke,

vse stenice,

smrad iz omare,

omare same.

Sem vesel na sojem dvoru,

govorim kar z lučjo,

srajca strgana me mami,

da bi se poročil z njo,

v samoti mistike.

V sobi sam,

ne vem,

ne znam,

ne zmorem več,

ne vem,

kaj bo napisano na steni,

saj sten v sobi je vsaj osemsto,

zato se zdramim ter pogledam tja,

kjer ležala je injekcija.

V sobi sam,

V dveh sobah sam.

V vesolju sem sam.

Blešči se mi od vseh luči,

da lep sem in pošten,

se ogledalo laže mi.

V sobi sam,

ne vem,

ne znam,

ne,

ne vidim ogledala,

ne vidim upanja,

ki soba ga nekoč je dala.

V sobi sam,

v sobi žena zasmrči,

na drugi strani detece zaspi,

jaz pa sam,

na tleh,

kjer smeh in radost pravi mi,

da v samoti smisla ni.

V sobi sam se uredim,

poljubim ženo in otroke svoje,

odhitim,

med potjo dolgo,

dolgo,

dolgo,

samo,

prazno.

skušnjava