Joha
Sanjala sem
škarpo na levem bregu Savinje.
Tisto škarpo, na katero kot otrok nisem smela.
Ni mi bilo dovoljeno, da bi pokukala,
kaj počnejo zaljubljenci v mesečini,
kaj počnejo telesa, ki se predajajo vročemu soncu.
Le stala sem pod škarpo
in razmišljala kako majhna sem,
da ne zmorem splezati po vdolbinicah,
ki so jih vdolbli
ljubezni lačni zaljubljenci.
Zdaj zrem v tiste ostanke škarpe,
zdi se mi majhna in zapuščena.
Če bi prislonila uho na njene škrbine,
bi mi morda zaupala kakšno zgodbico,
ki sem jo, ko sem bila otrok, le slutila.
škarpo na levem bregu Savinje.
Tisto škarpo, na katero kot otrok nisem smela.
Ni mi bilo dovoljeno, da bi pokukala,
kaj počnejo zaljubljenci v mesečini,
kaj počnejo telesa, ki se predajajo vročemu soncu.
Le stala sem pod škarpo
in razmišljala kako majhna sem,
da ne zmorem splezati po vdolbinicah,
ki so jih vdolbli
ljubezni lačni zaljubljenci.
Zdaj zrem v tiste ostanke škarpe,
zdi se mi majhna in zapuščena.
Če bi prislonila uho na njene škrbine,
bi mi morda zaupala kakšno zgodbico,
ki sem jo, ko sem bila otrok, le slutila.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ajda
- 05. 07. 2009 ob 10:28
- Prebrano 1027 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 644
- Število ocen: 18
