Sedela sva v bifeju,

pila vino,

se sproščeno pogovarjala.

Vprašal sem jo: 

Zakaj si tako žalostna?

Pila sva rdeče vino in se pogovarjala do jutra.

Spet je sedela v tistem bifeju,

z drugim fantom,

pila sta belo vino,

se sproščeno smejala,

a on je ni vprašal,

zakaj je tako žalostna.

Popila sta nekaj buteljk in odšla.

Bil sem doma,

pred televizijo,

pred fantazijo,

z lačnimi očmi,

vendar brez vina.

Dekle je spet vstopilo v tisti bife,

med iskrene ljudi,

med prijazne nasmehe,

med njimi pa je bilo

nekaj toplega.

Vsedla se mu je v naročje,

on pa je vprašal: Bova eno pivo?

Popivala sta vse do zore,

do novega dne.

Punca je dolga leta zahajala v tisti bife,

med lepe steklenice,

med močne pijače,

med iskrene ljudi,

ki so jo božali s toplino.

Pred zoro je okajena odšla domov,

sama,

pijana,

pomečkana in poteptana.

Doma je bila

sama,

pijana,

pomečkana in poteptana.

Sprostila se je v vroči kopeli

in se vprašala: Zakaj si danes tako zelo žalostna?

Ko se je streznila,

uredila in smuknila pod odejo,

je dobila odgovor:

Žalostna sem,

saj ne morem biti srečna.

Zaspala je in spala,

spala,

spala kot nedolžna deklica,

sam pa sem doma ležal na kavču,

gledal zamorjen film,

jedel koruzo,

razmišljal o njen

in se pogovarjal s pajki nad svojo glavo,

za žalost pa nisem imel časa.

Žalost je le vprašanje,

odgovor pa pride šele z leti,

ko se naveličaš iskrenosti,

prijaznosti

in topline.

skušnjava