Barve bledijo, se že večeri,

so ulice prazne, nalahno sneži.

Ljudje so pospravljeni izza ograj,

želijo si filmov in TV oddaj.

Spogledava se in brž veva, kaj bi:

napišiva zgodbo z zahodne strani.

Čas je čarovnik, je zmeraj sedaj,

preteklost spomin je, prihodnost vprašaj.

Vse troje se zlije v dotik, ki drsi,

se vname vročica sobotne noči.

Ti si Daenerys in jaz sem tvoj zmaj,

zletiva v nebesa, zajahaj me zdaj!

Sesujva oboke in zrušiva dver,

saj nisva zaman lepotica in zver.

Utripava skupaj... naprej in nazaj,

je vroče kot v peklu, ko planeva v raj

razžarjeni srci v vrtincu teles:

naj angeli zrejo v umazani ples.

Barve tam zunaj ukradel je mlaj,

gruden tu notri preskočil je v maj.

Neskončne globine so vrelca strasti,

gorijo široko zaprte oči.

Luči so ugasnile, mesto že spi,

spogledava se in brž veva, kaj bi...

Matjaž Lutarič - Lyuto