bleda vrtnica je ujeta v svoj čarobni vonj sanjala
sanjala
o vetru
ki bi jo upognil do tal
in jo zlomil
da bi nikoli več ne vzcvetela

njeni škrlatni robovi so se lesketali v blagem soncu
bleščali so se
cveteli
dehteli
mirno počivali v tišini jasnega poldneva

a v popku so bile zaprte sanje mračne kot smrt
črne
vroče
hrepeneče
so vrele kot mlada kri ki jo vzburi poželenje

bleda vrtnica je ujeta v svoj škrlat hrepenela
drhtela
trepetala
po nožu
ki bi jo s svojim srebrnim rezilom zrezal na drobne kosce

pozabila je da jo čaka starost
da bodo njeni bledo škrlatni listi oveneli
da bo njen vonj izpuhtel v nebo
da se bo posušila in umrla

pozabila je da jo sonce obseva čisto kratko
da jo dež zaliva le to poletje
da jo sapice božajo tako nežno le te dni

želela je vihar da bi jo izruval
dvignil z zemlje visoko v nebo
in spremenil v škrlatni prah
droban neviden in razsut vsepovsod

pozabila je da je le vrtnica
ki jo ti kodrolasi utrgaš
vpiješ vase njen opojni vonj
in jo položiš med strani debele enciklopedije
da bi te ne motila pri delu

smrt?!

Poleksija