
niti veter ne zmore
zapolniti praznine
v utripajočih lučeh
obešenih med osamljenosti
ki jih vedno znova
in prav zdaj
vmešavamo v megleni kič
novodobnih templjev
Res je. Seveda je pa vedno tisto upanje, četudi zveni klišejsko, da splezamo ven in zadihamo s polnimi in napetimi jadri. Včasih tudi ne vidimo, morda nočemo.
lp, ajda
Hvala za odziv, Ajda. Letošnji prehod v Novo leto nam pri tem celo pomaga in kar samo vodi, da ga osmislimo v pristni bližini z našimi najdražjimi.
Hm, tole:
v utripajočih lučeh
obešenimi med osamljenosti (obešenih)
Tale je pa bolj zagonetna, se mi ni zdelo, da je napačen sklon ... popravljeno. Hvala, Ana.
Čestitke k pesmi, ki razkriva praznino ponavljajočih se praznikov ... lp, Ana
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!