Lepa si, Lotmeržanka,
tvoja lepota je kol moje obskurnosti,
tvoja milina bič mojega napuha,
tvoj dih smisel samotrpinčenja.
Lepa si, Lotmeržanka,
tvoje želje so vzrok moje vzročnosti
tvoja bolečina raztrgana jopa
na mojem premrlem telesu.
Vidim in slišim te, Lotmeržanka,
moj vid je gluhonema starka,
moj sluh narcisoidni odmev preteklosti.
Šibko - močen se režem z noži svoje praznine,
rezila so zastrupljajoči samosarkazmi,
kri pa grenki melanholizem.
Popil bom ta grenki napoj preteklosti,
izbruhal bom žolč samopašne sedanjosti
in se razcefral na prafaktorje prihodnosti.
Da se bo moja duša onesnažila z dobroto,
jo bom razdelil na šestdeset delov :
šest, šestnajst, šestintrideset, šestdeset.
Ko bom pozabil šteti poljube,
ko bom pozabil šteti minute,
ko bom pozabil šteti sekunde,
bom Prajaz, Prati, Pravsi.
Ne vzemite te pesmi preveč dobesedno ali sadomazohistično. Gre zgolj za posreden prikaz tega, da se človek osvobodi trpljenja, ki mu ga je povzročil pretekli odnos, da zdaj znova koprni po svoji pretekli ljubezni in se hkrati samoosvobaja, da bo lahko v prihodnosti ljubil s čisto ljubeznijo, ki naj bi bila univerzalna za vsa živa bitja, in se preko nje združil z Bogom, ki je morda prisoten v vseh nas (Prajaz, Prati, Pravsi). Lep pozdrav
orfej
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!