človek je izumil robček
ne ker bi si moral brisati solze
ali smrkelj
ampak pač včasih beseda zapeče
do krvi
se kdaj pa kdaj nasloni
ob kost
tudi do odprtih zlomov prihaja
ali celo huje –
srčnih palpitacij in zvitih gležnjev.
za vse te poškodbe je robček
in malo sline
dovolj.
in kolikor sluzast je po okusu
je postalo neugodno da
si človek.
pljunki so nezakoniti.
tudi besede je treba
lišpati.
in seveda
v muzejih je kurbarija striktno
prepovedana.
ne glede na to da si je Van Gogh odrezal uho
kot darilo prostitutki
(od katere ni nikoli nič več slišal).
imamo pa vsaj robčke.
imamo življenja ki niso
vredna nagrobnika
kaj šele spomenika.
nihče se ne sprašuje na prvi november
kaj je kdo naredil
važen je samo datum
in
oh, kako mlad je umrl.
tu pa tam
bi rad videl piknik
na pokopališču
čevape
pleskavice
črke na roštilju.
kot da kdo ve
če kdo prisluškuje.
zakaj pa mrtvi rabijo počitek
in tišino
zakaj je biti okostnjak
takšna zoprna imuniteta
zakaj ta vik in krik
o identiteti
če še prstnega odtisa ne
vzameš s sabo.
prav tako bi lahko
umrl pikapolonica.
nek tujec bi samo pihnil
in to bi bil celoten ritual.
nobene krste
nobenih robčkov
nobenih datumov
kakšen norec bi kvečjemu neumno pomežikal
in mogoče za sekundo dojel
absurd
ter se začudil bizarnosti
nato pa nadaljeval svoj sprehod
po muzeju
(ki je itak le grobišče muh ki niso dobile imen).
ko pa se bo ta norec ustavil pri
Van Goghu
mu ne bo prišlo na pamet nobeno vprašanje
nič novega
nič pikapoloničastega
nič kar ne bi učili v šoli.
pač vse mine
tako je
in če se izteče dovolj časa
vprašanje sploh ni več važno
na koncu ni nikogar ki
bi se praskal
je samo smeh prostitutke
ki
ji je bilo vse jasno
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!