MENUET V ZEMELJSKEM KLJUČU

Ulice mesta razpira srebrna žila luči.

Na luninih statvah se tkejo preproge svetlobe.

Mostovi, oviti v trakove snega, povešajo v vodo oči.

Dimniki puhajo kakor gospodje cigare zvestobe.

 

V stekleni krogli prostora se ure vrtijo po svoje.

Na drogu spomina se čas spusti v veletoč.

Vesolje molči. Vesolje ima pesmi svoje.

Perihelij nad severno mejo razgrinja zelenkasto noč.

 

Pa kaj, če v podobah sveta zmanjka človeške.

Morda smo poniknili v žile srebrnih luči.

Učimo se hoditi bosi, nositi nasmeške,

z možganskega debla odluščiti znanje pradavnih moči.

 

Morda pa je to le ta pesem – ki krene po svoje;

povsem neodvisno od naše zavesti in volje

po svežem pršiču tapljavo vrisuje zavoje

pozabljenih cest. In molči. In posluša vesolje.

Aleksandra Kocmut - Kerstin

igorj

Poslano:
17. 12. 2020 ob 17:23

osvežujoče je piti iz tega keliha z okusom po nepomembnosti človeka v multikozmičnih prostranstvih 

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
23. 12. 2020 ob 19:46

Zemeljski ključ je ključ preživetja, ta pesem pa je ključ do vesoljno občutljive skupne duše, čestitke,


lp, Ana

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
03. 01. 2021 ob 02:00

Hvala obema!

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

Aleksandra Kocmut - Kerstin
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin

Pesmi

  • 17. 12. 2020 ob 16:30
  • Prebrano 249 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica