Ulice mesta razpira srebrna žila luči.

Na luninih statvah se tkejo preproge svetlobe.

Mostovi, oviti v trakove snega, povešajo v vodo oči.

Dimniki puhajo kakor gospodje cigare zvestobe.

V stekleni krogli prostora se ure vrtijo po svoje.

Na drogu spomina se čas spusti v veletoč.

Vesolje molči. Vesolje ima pesmi svoje.

Perihelij nad severno mejo razgrinja zelenkasto noč.

Pa kaj, če v podobah sveta zmanjka človeške.

Morda smo poniknili v žile srebrnih luči.

Učimo se hoditi bosi, nositi nasmeške,

z možganskega debla odluščiti znanje pradavnih moči.

Morda pa je to le ta pesem – ki krene po svoje;

povsem neodvisno od naše zavesti in volje

po svežem pršiču tapljavo vrisuje zavoje

pozabljenih cest. In molči. In posluša vesolje.

Aleksandra Kocmut - Kerstin