Le pojdi. Ne boj se vzpetin in razpotij.
Na vse strani gredo poti, brezpotij ni.
Smerokazov pa nikar ne glej po poti,
da boš zašel, naj te nikoli ne skrbi.
Smerokazi niso vedno zanesljivi.
Včasih kdo katerega nápak obrne,
da bi zašli furije in nepazljivi.
In včasih se kakšen tudi sam prevrne.
Ko te bo strah, da si se zares izgubil,
da tistega strmega klanca ne zmoreš,
da boš, kar ujeti si hôtel, zamudil,
je en samcat način, da si opomoreš.
Prisluhni srcu. Tam je vse napisano.
Tam boš našel zanesljiva navodila.
V njih vse je jasno, nič zabrisano:
poslušaj vest – vedno te bo prav vodila.
včasih se pač počutim metuzalemsko
pa sm se naučil novo besedo :D.
ma kje, stara je, ne nova :-)))
furija (•_•)
pa je res starejšega letnika, haha
Lp, Marija
Poslano:
18. 12. 2020 ob 07:48
Spremenjeno:
18. 12. 2020 ob 07:48
He, he, Marija, se rada igram s temi jezikovnimi relikti. Društvo, v katerem se shajamo lokalni entuziasti, se je letos ubadalo s projektom Furmani. In sem se našemu kraju poklonila s sonetnim vencem, ki naj bi popisal čas, v katerem so furali. Da veš, da so mi stare besede res v veselje, ti popam tale sonet:
Adjunkti
so zvonili zadnji zvonec,
dolgovi so
prerasli trudne glave.
Vse več
ljudi se balo je bernjave,
zadegal v
kot je dreto scagan smolec.
Pogosto v
gmajni šklopotal je skôpec,
dajal
večerje skrivne iz črnjave.
Očeta sram
bilo je te naprave,
grenkobo z
duše splakoval je šnopec.
Seveda,
čevlji zdaj so dlje držali,
vozili so
jih vlaki naprednjaški –
tako brez dela
mojstri so ostali.
In pravili
so tisti bolj klafaški,
prav dolgo,
da ne bodo več zdržali,
nekdo je že na palici beraški.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: DunjaPG
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!