Toliko ljubezni, pričakovanj, hrepenenj, toliko odprtosti

srca. A vendarle; obtožbe, žalitve, ponižanja, grožnje,

pogojevanja … Ne zmorem več,

srce očitno ni dovolj odprto. Grem.

Začnem znova.

Nekoč.

Ko me bodo razumeli. Ko me

bodo sprejeli, začutili. Tako si želim, pa ne zmorem,

ne smem. Tako hrepenim, pa se pogrezam

v slepoto okolice, v brezčutje osebe, ki mi je dala

življenje. MATERE. Še zadnjič. Še zadnjič

pogledam proti nebu.

Zakorakam v ledeno vodo.

Brez strahu, bolečine. Zlomljena, ponižana. Neprijazna

materija počasi ugasne mojo ljubezen. Nesebično,

polno pričakovanja.

Sedemnajst let življenja.

Sedemnajst let ob pričakovanju bitjeca, spočetega

z ljubeznijo.

                                                                   K o  n    e         c.

Komaj začetega veselja in še nerojenega začetka;

deklice neslutenih, nedoživetih razsežnosti.

Čakajoče nove priložnosti, nove preizkušnje neke

nerazumljive pogubne reakcije, ko bo končno

spregledala …

Najdražja moja nerojena hči, OPROSTI.

In ti …         mati    …!?

Stojan Knez