Ni večerne plime na ulicah,

lučke ne otresajo svetlobe

na valove človeških teles.

Gostilniške mize 

ponujajo osamljenost

in le tišina je tista,

ki seda na stole.

V parkih se kamenčki

pogrezajo pod grožnjami,

ki lebdijo v zraku,

pustili so jih ljudje

z globokimi vzdihi.

Na železniški postaji 

ni koncerta vlakov,

sedeži ostajajo hladni.

Le drevesa v gozdu

stojijo tesno eno ob drugem

in ptice se drenjajo na vejah.

Reka se ne obremenjuje z bregovi,

sledi jim do konca.

Oni vedo,

da bo enkrat

spet drugače.

Evelina