Pokava po šivih.
Kam drugod naj odložim roke,
in kam naj se smejem,
če pa tvoj vrat izgleda kot dom?
S prsti počasi po hrbtu,
z besedami sunkovito do srca.
Leno obračam besede,
in pod jezikom skrivam
srečo, ki tli.
Zakaj bi se tokrat grizla?
Z očmi po mojem telesu,
z izdihom do moje duše.
Za tvojimi vekami trepeče
milijon besed.
Vidim, da skrivaš
stvari, ki jih neznaš izreči.
Z nohti pod tvojimi rebri,
z nasmehom do tvoje resnice.
Tu bova stala sekunde,
minute, ure in dni.
Podaj mi že svojo roko,
poiskala bova kje blaženost spi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: MV
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!