Saj veš za češnje, ki na maj cveté,
za lilij in potonik beli cvet,
ki utrgane iz zemlje ti zvené,
za tisti mokri bisernati pled,
ki jutro meče ga v naročje trat,
za deški glas, ki ga pokazi čas,
za prah, ki z leti ti bo legel v žad,
za veter, ki prezgodaj strese klas
in pelod suče skozi divji zrak,
pa za oko, ki se solzi v temoti
pa tiho zarjo, ki jo golta mrak;
ne veš -- vse to sem jaz, kot glas v nemoti,
ki bi priznal si rad, da ljubi njo
a ve, da tole piše ji  -   v slovo.

Mrož