koliko kože imam nenadoma na rokah
ki ne stisnejo kot nekoč
a še je v njih moč mehkobe
s katero postiljajo dneve
jih rahljajo
in se trudne pobešajo ob kamnih
ki jih ne morejo dvigniti s poti
ljubih
svoje skale le milostno pogledam
tja nazaj
ali v koži ki so jo obarvale z drobirjem
ostalim od časa
ko sem jih gnetla v oranice
polne žita plavic in rdečega maka
urednica
Poslano:
14. 12. 2020 ob 22:52
Spremenjeno:
15. 12. 2020 ob 11:02
Krasna pesem, naslov mi je pa nedojemljiv ...
?
Se zdi, da ni v stezi pesmi ...
morda obrneš: le plevel ni nič ... ?
Mateja, hvala.
Objem zate
Poslano:
15. 12. 2020 ob 11:02
Spremenjeno:
16. 12. 2020 ob 19:57
Lidija, hotela sem reči, da nič ni le plevel, tudi plavice in mak v polju žita ne, ker polepšajo sliko. Tudi ''plevel'', ki raste na naših poteh je nekaj podobnega.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!