Rena

Tavaš za vrtovi hiš,
ki so davno zaprle vrata.
Izginjaš za obzorja,
katerih zore ne občuduješ.
Skopa si v svojih dejanjih.

 

Romaš v kraje,
ki so izgubili svetost.
Ponotranjila si njihovo bedo.
Naj ti bo ime Rena,
da te nihče kot jaz ne bo klical tako.

 

Rena,
pripoveduj mi v tišini o svojih tišinah.
Skozi špranje te bom opazovala.
Prikradla se bom kakor sonce,
ki celi plehkost ozračij.

 

Moja muza, segla si mi do kosti.
Mraz tvoje odsotnosti mi krči prste.
Listi so prazni.
Ne vidim tvojega obraza.
Božaš me,
medtem ko me režeš do kosti.

Tina Pegan

Komentiranje je zaprto!

Tina Pegan
Napisal/a: Tina Pegan

Pesmi

  • 10. 12. 2020 ob 15:00
  • Prebrano 272 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 154.48
  • Število ocen: 6

Zastavica