V poklon, poklon človeku

v zemlji zakopanem,

očetu, sinu, svaku

v grobu, ah, preranem!

Snemìte vsi klobuke,

roké razprite, srca,

tej zemlji preorani

roke razprìte, srca

tej duši zakopani!

Držala se je duša

moral, postav, bontonov

držala se je duša

zgodb in dram, feljtonov!

Míslila je duša

precèj s svojo glavo,

ljúbila je duša,

dom in čast, državo!

Ljúbila je duša

prav srčno svoje bližnje,

ljùbila človeka

dajàla mu obliže.

Dajàla mu obliže

ràmo in nasvéte,

ljubìla ga prav srčno

kakor vse Tri Svete.

To bilo je bitje

iz mesà in krvi, 

zdaj pa bleda senca

grobu je - v nozdrvi.

To bilo je bitje

rêcimo popolno, 

čeprav popolnost mislit',

morda je skrajno bolno.

Ah, prižgite sveče,

ah, razprite srca!

Mislit' je boleče -

misel v glave brca.

Vrzite, ah, seme

v bistro to Šumàvo, 

reki pa pustite,

da prerase travo.

orfej