Ob slovesu enakonočja čutim umirjanje zemlje,
ko še ne želim prekiniti zasanjanega lebdenja,
stapljajočega se s stenami odpadlega ometa,
izgubljajoč zbledeli spomin čustev.

Čukova rapsodija igra.
Samo še zradirana pokrajina je med nama.
Kričeča tišina ustavi moje plimovanje.
Morda se veter dotakne krošenj,
morda se takrat objameva?
Poplavljenost vsega potisne misli v klet
neke čistilne naprave.
Še vedno iščem
besedo lastne potrditve, svetinjo obstajanja …

Skupek vsega;
zavedanja sprejetja dotikov ustnic,
igre jezičkov, razvozlane pentlje v laseh.
Zvoka miru,
svetlobe potlačenega dojemanja.
Mrmranja ponavljajoče mantre.
Morda nekoč uslišane?
Tudi mene …

Stojan Knez