Kakšne so tvoje oči?
  Vidijo vse. Celo v globino.
Moje prizadetosti.
Rano s posipom življenjske slanosti.
Nerazumevanje, nesprejemanje.
Zapuščenosti same sebe.
Brezobličnost abstraktne umetnine.
Notranjega počutja.
Vidiš vse. Deliš;
svoja videnja, mnenja, nasvete.
Pa si se vprašal,
vsaj za bežen trenutek nerazmišljanja,
kdo sem sploh jaz?
Si slišal pridušeno kričanje
uničujočega cunamija v trenutkih?
Življenja.
Polnih vprašajev,
dvomljivih občutkov.
Praznine mene,
mojega iluziornega telesa.
  Vidiš lupino? Razpadajočo.
Tik pred potopitvijo.
V neraziskane globine.
Vesolja.
Ne vidiš, torej pojdi?!
Naj tvoje oči gledajo drugam,
v smer tvoje egoistične resničnosti.
Ne želim te ob sebi. Ne v takšnem stanju.
Morda nekoč zapreš oči …
… šele takrat boš spregledal.
Resnično.
… Šele takrat boš resnično začutil.
Mene.
Na moj pravi način …
V določenih trenutkih imam rada.
Tvoje oči. Toda
                         ti
                                trenutki
                                                  so
                                                           redki …

Stojan Knez