Okno me reže v lakti.
Bílo je dvakrat in trikrat,
ob petkih sta zmeraj točni.
Po prazni ulici za vrtovi
jo vleče za komolec in
prisloni na rdeč semafor,
da se ji povrne sapa.

Na klop ji pogrne robec,
njena prekleta svetla krila.
Iz korneta kane na gumbe,
dvigni roki, snemi očala,
kornet obvisi na smetnjaku.
Sivi kodri ležejo na majico,
časopis zdrsne iz naročja.

Vendarle! Miza čez cesto,
kelih poljubi roso na vrču,
denar na mizi kaže dve uri.
Vrabci prhnejo izpod stolov,
granit pôje razmazani šminki,
vroči asfalt zaječi svoj črni ave
še preden oči poiščejo klop.

Kodri pogledajo v okno.
Prisedem, poberem časopis,
golobi se gredo trganko novic
in pod košem delajo potičke.
Vem, ve. Objame toplo kavo.
Spet imava svoji dve uri.
Topla lončka sta edina to go.

DunjaPG