Popolna tišina, zrenje v naravo, zrenje v …

Stoli z blazinami, občutek meditativnega stanja
ob doživljanju svoje notranjosti. Še ptice
so pozabile peti. Božajoča sončna toplota,
edina TOPLOTA sedanjega trenutka.

»All inclusive« ponudba; pripeljejo te v prvo vrsto.
Dobesedno, ker hoditi ne moreš, ne zmoreš, nočeš …
Deset dušic v prvi vrsti. Čakajoč na … Odhod, pozabo?
Brez besed, brez enega najkrajšega pogleda k sosedu.

Morda je besed zmanjkalo, so se izgubile v končni vdaji?
Morda je zapis besed zbledel ob neprestanem radiranju situacij,
sprememb ob zaključku zrenja iz prve vrste. Navajanje na negibnost.
Dobesedno, dokončno …

Takoj »za prvo vrsto« ljudje v belem. Kot nekakšni angeli v čakalnici
pred »nebeškimi« vrati. Samo da na obrazu ni nasmeha. Zrenje v dlani,
v katerih je škatlica z iluzijami. Življenja. Tablice, mobilniki. Čudno ime
ob dejstvu, da se nihče ne premika. Še pogledajo se ne, kot tisti
iz prve vrste …

Prva vrsta v domu starostnikov. Večina jih, na žalost, komaj čaka,
da vstopi na zadnji vlak …
Pa …
prav vsak sploh ni želel takšnega odhoda …

Stojan Knez