Tri krat tri je deset, se strinjate, jaz se ne,
klošarji so trije, a jaz se ne strinjam,
ni vredno govoriti o ničemer, zakaj prihajam jaz,
ugledal sem svojo teto, ki jo je nascal dež,
mojo teto, ki je kadila cigareto za cigareto,
ni bilo možnosti,
da bi svoj avto peljala na servis,
skrivala je svoje srce,
skrivala se je pred mano,
ko sem se izgubil v svinjaku,
ko sem se zbudil iz globoke kome,
zavohal sem vonj po alkoholu,
videl sem kumarice, videl in vedel, da so cigarete,
želja je bila le ta,
da se zjočem, da kihnem in doživim migreno,
požrem celo škatlo tablet,
potem odidem na sekret,
malce posedet,
nenormalno zaživet,
ker sem stalno zadet,
šel sem na vrt plevel oplet,
prižgal sem si cigaret,
to je bil moj ubogi svet,
to je bil prelepi, a strupeni cvet,
ni bilo efekta,
ni bilo več mene, zadetka,
mleko je skipelo,
preden se je gretje začelo,
dogajanje je bilo veselo,
takrat, ko sem v Metalki poskusil ukrasti omelo,
to je bil spomin,
ki mi je govoril, da sem Božji sin,
brez korenin,
svojih razbitih družin,
zaužil sem glukozo,
doživljal grozo,
se postavil v pozo,
da bi imel odnos z bradato kozo,
nafutral sem teleta in prašiče,
prepoznal sem človeka,
ki se imenuje Nietzsche,
šel je na odvzem krvi,
a sedaj ga več ni,
na vrhu leži,
na podganastem ležišču spi
v obraz je kot stena bel,
včasih iz dimnika očisti pepel,
čeprav ga ne bi smel,
in ravno zaradi tega je bil pahnjen v pekel,
da se bo vsaj malček ogrel,
ne bi smel,
ni si želel,
vsak dan si krepi možgansko potenco,
zato doživlja tremorje in demenco,
pa kot otrok,
zapada v apatijo,
no, sedaj pa za večno adijo.

Uroš Bilban