gole krošnje
naseljujejo misli
njihovim sencam
se umikam na robove
ni sledi korakov
dlani se iščejo
pod lučmi
svetlejšimi od zvezd
skozi okna odseva
migetajoča modrina
hrepenenja tavajo
po vijugah mrež
super, že zaradi Niča, ki ga vseboje naslov. Vsa ta ničnost v mreženju, ja ... naj je bo konec, preden se nam v nič ne spremeni vse ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!