Zamišljeno me zvok kitare pelje
v skrivni svet prikrite podzavesti.
Krvava bitka se rodi na cesti.
Zgubljena tavam vse do skrajne meje.

Ujeta misel kar beži pred mano,
trenutek skrajni me na rob potegne,
mogočna krila veter še zategne.
Pretrgano nebo me vzame v rano.

Razum pobegnil je v popolno temo,
nemirno potovanje vso je nemo,
svetloba bliža se po prstih dneva,

v praznini tu kitara spet odmeva.
Le kaj sem v iluziji še iskala?
Usoda me v nesmisel je peljala.

Ana Ermelinda