Tiho, tiho bledi dan ugaša,

          za temno goro se sonce spusti,

          razigran smeh veter odnaša,

          mala Tinka ne more zapreti oči.

          Bled mesec se v sobo prikrade,

          mali Tinki očke trudne zapre,

          kratek poljub z usten ji vzame,

          in odplava, daleč, daleč, kdo ve.

          Nežen nasmeh se na licih Tinke razlije,

          v drobne pesti spremene se ročice.

          ne prebude sedaj več Tinke  male,

          ne mami, ne oči, ne zvezde zlate.

          Tiho, tiho sedaj nočni godci bodite,

          da male  mi Tinke ne prebudite,

          da sijoči nasmeh z lica njenega,

          ne zgine vse do dneva belega.

Bojan Foršček