Davno leto se pisalo,

nekaj je nakazovalo,

osemnajsto je stoletje,

od Marije Vnebovzetje.

Pa petnajstega avgusta,

je svet dobil še ena usta,

se je rodil Napoleon,

ko je zvonil cerkveni zvon.

Bil iz plemiške družine,

poln ljubezni in topline,

bil je cesar in vladar,

kralj ozemlja, gospodar!

Ni bil majhen, kot se zdi,

bil francoske je krvi,

se oklical za cesarja,

pa francoskega vladarja!

Mali veliki je mož,

rad imel je polno rož,

vladal je iz monarhije,

skopuške ni poznal gostije!

Bil normalne je postave,

vendar večji od zastave,

njegove Francije mogočne,

vojske svoje res poskočne.

Je na Ruskem ves premražen,

bil od Rusov je poražen,

so iz Rusije ga gnali,

pa na Elbo odpeljali.

Je pri Waterlooju padel,

ko je Belgijce napadel,

na Sveti Heleni bil je zaprt,

čakal in čakal je svojo smrt.

Je na dan prišla novica,

razvedela se je resnica,

zadnja bitka res ni mila,

ga bolezen je ubila.

Z mislijo na Jožefino,

pa na svojo domovino,

oči v mukah je zapiral,

ko počasi je umiral.

VonMann