Šel je,

najbrž je odšel,

skozi razbita vrata v svet,

ki je ostal.

Spraševal sem,

če bo prišel nazaj,

če me bo objel za "nazaj",

pogledal sem nazaj na tista vrata,

a ogdovor je ostal med njimi.

Odšel sem,

šel sem tudi sam,

šel za njim skozi razbita vrata v svet,

ki je ostal za njim,

moja pot,

moja dolga pot ostala je le moja,

skrita v meni.

Utrujen sem poiskal senco na steni,

pogledal najprej senco,

nato steno,

nato pa sem iskal njega,

senca pa je iskala steno.

Bil sem utrujen.

Naposled se je zasvetilo,

svetloba je žgala,

sirena je nemo tulila,

gledal sem svetlobo,

s sireno sem se nažgal do "daske",

nato pa se zasmilil svoji nagoti,

ki me je nemo spraševala.

Ni šlo več,

nisem zmogel,

zato sem se vrnil skozi razbita vrata v svet,

ki je bil pristnejši kot prej,

ni bilo iskanja,

ne spraševanja,

on ni več prišel,

ni in ne bo.

Nisem jokal,

jokalo je nebo,

jokala so vrata,

ki jih je razbil z golo jezo pod pretvezo.

Ni se več pretvarjal,

ni več ustvarjal,

ni podiral,

ni stagniral,

bil je le on,

ki ni več prišel,

ki sploh še ni odšel,

saj med vrati "duh" ga je vzel,

ga poiskal,

se mu zlagal,

mu brazde za popotnico predal,

pomahal mu v slovo.

Tako,

med vrati je bilo lepo.

Avelina