Večkrat sem premišljevala,
kaj je naša družba postala?

Gledala sem okrog sebe ljudi,
gledala sem, kako jim senca
zaradi prehitrega tempa komaj sledi -
saj se jim neprestano v službo mudi...

In ljudi, ki so pozabili... da so se nekoč ljubili...

Gledala sem množico ljudi,
katera le po denarju hrepeni...
In kasneje nasmejane obraze,
a, razočarane oči,
saj človeka, ki bi jih ljubil, zraven ni...

Hotela sem perfekten svet,
hotela sem, da se vsem godijo le lepe stvari,
da se vsak srečen zjutraj prebudi...

A, sem hitro ugotovila,
da je vse to le iluzija,
katero resničnost,
prekrije, kot svetlobo okna - žaluzija...

A, nekaj še je ljudi, ki se ustavijo.
Ljudi, ki se prejetega trenutka razveselijo
in nekaj dobrega iz vsega slabega naredijo.

Zato, dovoli si ceniti trenutke,
in ne dovoli, da bi živel življenje - lutke.
In ne dopusti, da se ti sanje porušijo,
samo zaradi tega, ker v nek družben kontekst ne sodijo.

teeja