Klicali smo jo Kišta,

čeprav je bila skrinja,

polna skrivnosti,

lepote,

svinjarije,

na dnu te skrinje pa je ležal papir.

Pomečkan papir,

pozabljen od vseh,

popisan pred pol stoletja,

pomečkan pa že prej.

Nihče ni vedel zanj,

le moja roka,

le moje oči,

le moj um in moje misli.

Zanimalo me je.

Zelo me je zanimala ta stara,

prastara pozaba.

Včeraj sem si zapomnil,

kaj je pisalo na listu,

položenem na dnu skrinje.

Pisalo je: NA DNU SEM! ČISTO NA DNU!

(tvoja "kišta", ki bi jo lahko imenovali skrinja,

saj se lepše sliši)

Avelina