Mavrica bo mavrica,
barve vedno iste;
za sanjače večni vzor,
kič za vse nas - "tiste".

V rezu kroga napacka
črte za utvaro,
Ni ji mar, da vemo vsi
za neba prevaro.

Spredaj dež še kar kaplja,
zadaj sonce grize,
ona pa potvarja mit,
revnim dušo liže.

Stokrat uporabljena
je za šminko muzi.
Tisočkrat zlorabljena.
Pesnik pa kar "bluzi".

Ko nekoč razbarva se,
kje bodo poeti,
ki so v njej iskali vse,
kar je vredno imeti?

Ko železno bo nebo,
ko ne bo več sonca,
ko še dež okameni,
le še hip do konca,

tista reč bo le spomin
na vse blodne čase,
ko je rimar mavrico
še vsrkaval vase.

Lidija Brezavšček - kočijaž