Vlažnost večernega zraka,

rumenega od goste novemberske megle.

V pojemajoči svetlobi obrisi,

ki so se prikazali šele, ko so bili na dosegu roke.

Zbledeli so, kakor hitro so se pojavili.

Rada je imel čas, ko ni bilo ničesar razen možnosti in skušnjave.

Izogibala se je roju kobilic, krikom, smehu in klepetom.

»Skoči, jaz bom tvoja mreža.«

Verjela mu je.

Eloa, padli angel, ona, ki se je spustila iz nebes,

da bi sledila njemu, ki ga je ljubila.

Šepet je odmeval v njem ...

Zmajal je z glavo. "Ne bi smela."

Jo je on ljubil?

Kot zasvojenec ljubi tisto, čemur se vdaja?

Ljubil jo je, kolikor je znal.

Ni imel časa za njene tihe nasmeške,

uren jezik, kopico vprašanj,

opominjanje na vse, kar je izgubil.

Ni bilo prostora za pogovor,

radovednost,

niti za to, da bi se mu zdela zabavna ali ganljiva.

Nepomembno mu je bilo,

da je podvomila o sebi, koliko je vredna.

Ni mu bilo važno, če je prinašala rože

na grobove njegovih mrtvih čutov.

Pomembna je bila razdalja,

ki je začrtala mejo med njima.

Ni bilo važno če je bil sam ali pa če se skupaj cvreta v peklu.

Želel je le, da bi bila objestna.

"Skušnjava je uničevalka,"

si je govorila,

da le ne bi tvegala tisto, česar ni smela izgubiti.

Naivnosti.

Zato sedaj trguje s skrivnostmi, sama

in mu sledi le od daleč, očarana.

arabela - briar