Ob boku krompirjevega gomolja,

joče mala kepica sredi polja.

Črne tačke, bel trebušček,

prav posebno lep kožušček.

Joče sam, na njivi ob cesti zavržen,

pustil ga je tam nekdo, ki je sprevržen.

Tačke z vrvico so tesno spete,

ure kužku so že štete.

V avtu mala Pika nehala se je mulat,

očetu pravi, da nujno mora lulat.

Ko opravi, z noska si popravi lasek,

zasliši komaj slišen mladičkov glasek.

Ati spesni vse pregovore,

išče možne še izgovore.

Lepotička mala se iz objema je izvila,

kepico ubogo, si na srček položila.

Mati ob pogledu na vesel obrazek nič ni rekla,

leta otroška drugače zdaj so tekla.

Že odrasel kuža vedno se odzove klicu,

postavi se na zadnje tačke, poliže Piko kar po licu.

Stojan Knez