Stopiva skozi nežno travo,
miže vpijva vase zrak,
odeta v  sončevo bleščavo
napraviva mehak korak.

Ker danes svet se z nama smeje,
ker našla sva podarjen dan,
ker danes luna sonce greje
in v tihoti primeš mojo dlan.

Teciva v zelenem morju,
teciva daleč, tja do zvezd,
poljube rišiva obzorju,
ukradene iz toplih gnezd.

In ko bo noč prekrila sence,
mi čisto tiho šepetaj,
besede sonca, lune, trave
in skupaj pojdeva nazaj.

Polona C. Pegan