Se enolončnica poje do dna lonca,
vas vabim; pesem preberite do konca.
Vsebina čistega zlata vredna je,
v razmislek morda kaj dobiš iz nje.
Kaj poraja se v glavah nas ljudi,
vsa bitja vredna našo so skrbi.
Se glede na vrsto ljubezen razlikuje,
po čem lahko obstoj se zaznamuje?
Vsak, ki diha, čuti, preprosto živi,
prav sigurno vrednost zasluži si.
Ni pomembno ptič, kuža, muca ali miška,
naša pojava nas ne opravičuje; glej zviška.
Vsak od njih premore sočutnosti za tri,
medtem ko veliko ljudi ob besedi se izgubi.
Na žalost je to danes kruta resnica,
čas je, da za vsako življenje je prva pravica.
Ma ni vrag, da nam skupaj uspelo ne bo,
namenjene besede naj ogrejejo telo.

Andreja Bregar