Na očalih razbitina,

v prazni kadi ščurka dva,

smehljata se in čakata.

Si, ali pa te ni......

V zavojčku od včeraj cigareta,

etiketa osmojena,

nekje pa poštar v izpuhu nežnih krogov.

Si, ali pa te ni....

Ena sama skrinjica,

v njej se mravljica smehlja,

sneg že pada,

tam stoji živinče mlado.

Si, ali pa te sploh ni....

Grem med konje,

med kopita,

naj kobila se oglasi,

naj me z repom,

naj s sapo,

naj še muren se oglasi,

s fonetiko turobno.

Si, ali pa te sploh ni.....

Vse zajamem v skrinjo svojo,

toda moja skrinja polna je,

ven sem vzel račune vse,

žaba srepo gleda me,

zareglja in se smehlja.

Vidim zdaj besede tri,

pravijo mi: VEČ TE NI!

Res pisale te besede,

so spomin in škatlo prazno,

žabo,

žabico prijazno.

Njena polt me nežno boža,

kjer je včeraj bila koža.

Sem, a več me ni.......

Avelina