Oči.
Vztrepetajo.

Ko se srečajo s tvojimi.

V njih začutim
neskončno nežnost.
Zdrznem se.
Sploh smem?

Verjeti.
V čistost ljubezni.

Pokloniš mi nasmeh.
Pravzaprav mnogo več.
Čeprav molčiš,
mi govoriš zgodbico.
Prizadetosti,
potlačenosti,
nezaupljivosti.
Kot luna vpliva na morje,
tako ti name.
Magnetizem naredi svoje.
Nepremično se zreva.
Globoko.
Zlitje oceanov.
Hrepenenje enosti.

Iztegneš roke.
Dotik ustavi svet.
Lebdim.
Vibriram kot kolibri.
Zaprem oči.
Imam občutek, da sanjam.
Ne želim te izgubiti,
še preden te najdem.

Koža na vratu
zazna tvojo sapo.

Vpija jo vase.

Dih počasi
polzi navzdol.

Z delčkom ustnic
se

komaj

čutno
dotakneš rame.

Prvi poljub

v
nizu biserov,
ki mi jih
poklanjaš.

Sežeš mi pod majčko,

objameš

dojko,

rahlo stisneš.

Čutim,

pravzaprav

sem prepričana,

da si postala
mnogo več

kot

samo

prijateljica.

Stojan Knez