Rumeni in rdeči

veliki cvetovi,

pod njimi zgubljeno

kuštravo latje zelenih trav.

V popkih kakor krogle,

razprti kot dlani,

vabeči kot pladnji,

osuti kot škrbasta usta.

Igrajo se veselje,

stati in obstati,

gledajo v vrata

in pticam pod tihe peruti.

Ovijajo gležnje,

se pnejo prek kolen,

gubajo čez trebuh,

lezejo za upognjen hrbet.

Nihče ga ne ustavi,

travniškega plesa,

niti mrak v sobi

niti čas za spanje po spanju.

Vse sobe je napolnil

z vonjem po belilu,

pljuča love kisik,

možgani so zgubili misel.

Mater pod cvetjem zebe.

Zvleče ga čez glavo.

V temí ga zaliva,

da bo cvetje še, ko spet smem k njej.

DunjaPG