Grem na potep
Grem kamor hočem, se ne ustavim,
pojem in jočem. Včasih vse dni.
Večkrat pa tudi v času otrpnem,
takrat, ko me duša najbolj boli.
Vzamem trenutke, so kot kresnice,
vse te osnutke si spravim v žep.
Rišem na platno skrbno izbrane,
razprejo se v sonce. Grem na potep.
Kličem oblake, čute ki spijo,
skačem v mlake, da me zbudijo.
Vtisnem v možgane vse te občutke,
potem spet zaplešem, žvižgam vse dni.
Na novo narišem linijo sreče,
na novo napišem: Vsak dan je lep!
Nočem frustracij, nočem zablod,
domišljijo povabim, grem svojo pot.
Poslano:
17. 11. 2020 ob 12:37
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 13:37
Bi šla kar s teboj ... lepa pesem
lp, dušica
Poslano:
17. 11. 2020 ob 12:48
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 13:48
Vzemita me s seboj, se mi zdi, da po istih koncih hodimo. Lepa!
Poslano:
17. 11. 2020 ob 16:59
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 17:59
Optimizem, ki je nalezljiv. ;)
Zelo všeč !!
Lp, Drago
Poslano:
17. 11. 2020 ob 21:58
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 22:58
Ganljivo lepa pesem!! ♡ Začetek je kar malo otožen, a čudovit, sem se pa tudi jaz razveselila optimističnega konca! :)
Poslano:
18. 11. 2020 ob 08:07
Spremenjeno:
18. 11. 2020 ob 09:07
Dragi:
* Dušica
* Dunja
* Drago
* Ananda
hvala za dotik. Vsekakor je čas, v katerem živimo, vedno bolj neprijazen do posameznika, zato se je treba kdaj pa kdaj odklopiti in se odpraviti na potep :))
in to z glavo, pa tudi fizično.
Lep, sončen dan vam želim,
Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
- 17. 11. 2020 ob 11:01
- Prebrano 579 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 258.1
- Število ocen: 16