Pokrit lesen most čez Savo tu blizu je bil nekoč moje okno v svet :-).

Dunja, super! Jaz sem tvojo pesem doživela zelo pravljično, most, ki je kot v mitih vez, ki združi dva čisto različna svetova. 

Lp,

Ananda 

No, evo, pesmi mora vsak po svoje vzeti, ne pa kaj je pesnik hotel povedati, kot smo se včasih šli v šoli. Hvala, Ananda.

Fino, Dunja. Morda bi samo malo popravila metriko tako, da bi vse verze začela nepoudarjeno, tako kot si določila v prvi kitici. V nadaljevanju pa je potrebno tu in tam zamenjati besedni red in dodati kakšen zlog.

Moj predlog

čez iveraste deske nad lenobno reko,

sem najstnica hodila po uteho,

ko srcu je bilo tesno doma tam preko. 

kjer se skrivaj je moglo, skusilo in smelo,

kar v čast nobeni ni, kar vaških  je deklet,

a v mestnem anonimju se je preživelo.

 Je desetletje kar minilo, kakor hip. 

Zdaj zbode v srcu me kot kakšna iver kdaj,

betonski  so mostovi mrtvi. Kakor kip.

Začudeno mi je prikimal mrtvi zmaj.

Hvaležna za kimljaj sem razumela.

Da iver mu prinesem, sem mu obljubila.

Z njo zbadal bo dekleta zablodela,

da prej kot jaz bi se v domači kraj vrnila.

Kako so  spet koraki mi zveneli,

domače, rádostno po tleh lesenih,

tramovi isti spet škripaje peli!

In z mano jokal je moj most v solzah smolenih.

Lidija, brez ovinkarjenja priznam, da sem z metriko zares natančna samo pri sonetih, ki so mi zelo pri srcu in se jih lotevam še posebej spoštljivo. Hvala, ker tako pozorno bereš in si vzameš čas za nasvet. Takile dregljaji tja pod rebra so odlična vzpodbuda.

Pesem je odlična, za par malenkostnih metričnih popravkov si ne pripisujemo nobenih " zaslug" ... Ne bi popravila?

Bom, bom, brez skrbi, delam na tem.

Ko sem pogledala bolj od blizu, sem našla še nekaj kiksov. Objavo sem popravila, prvotno verzijo pa lepim tule. Lidija, najlepša hvala.

Pod tisto iz tramov spleteno streho,         

čez iveraste deske nad lenobno reko,

sem najstnica hodila po uteho,

ko srcu je bilo tesno doma tam preko.

Most me vabil je z vasi v mestni svet,

kjer se skrivaj je skusilo, moglo in smelo,

kar ni v čast nobeni od vaških deklet,

a v mestnem anonimju se je preživelo.

Desetletje je minilo kakor hip.

Ko zbode me v srcu kot kakšna iver kdaj,

da so betonski mostovi mrtvi. Kot kip.

Začudeni mi je prikimal mrtvi zmaj.

Hvaležna za kimljaj sem razumela.

Da iver mu prinesem, sem mu obljubila.

Z njo zbadal bo dekleta zablodela,

da prej kot jaz bi se v domači kraj vrnila.

Kako spet koraki so mi zveneli,

radostno, domače, po deskah lesenih,

isti tramovi škripaje spet peli!

Z mano je jokal moj most v solzah smolenih.

Bravo:)

Bravo tebi, Lidija! Če se ti ne bi dalo oglasiti, bi ostalo tako napol.