Most

Pod tisto iz tramov spleteno streho,

čez iveraste deske nad lenobno reko,

sem najstnica hodila po uteho,

ko srcu je bilo tesno doma tam preko.

 

Kot pladenj me je most ponesel v mesto,

kjer se skrivaj je moglo, skusilo in smelo,

ko zlodej lento spisal je v presto.

In v mestnem anonimju se je preživelo.

 

Devet, deset, kot hip so tekla leta.

Ko zbode me v srcu kot kdaj kakšna iver,

da most beton je mrtev, led faseta.

Prikimal mi je mrtvi zmaj in ježil viher.

 

Hvaležna za kimljaj sem razumela.

Da iver mu prinesem, sem mu obljubila.

Z njo zbadal bo dekleta zablodela,

da prej kot jaz bi se v domači kraj vrnila.

 

Koraki spet radostno so zveneli.

Kako dišalo sonce je iz desk lesenih,

tramovi, stari znanci, so zapeli!

Z menoj je jokal ljubi most v solzáh smolenih.

DunjaPG

DunjaPG

Poslano:
16. 11. 2020 ob 08:09

Pokrit lesen most čez Savo tu blizu je bil nekoč moje okno v svet :-).

Zastavica

Ananda

Poslano:
17. 11. 2020 ob 16:45

Dunja, super! Jaz sem tvojo pesem doživela zelo pravljično, most, ki je kot v mitih vez, ki združi dva čisto različna svetova. 

Lp,

Ananda 

Zastavica

DunjaPG

Poslano:
17. 11. 2020 ob 17:28

No, evo, pesmi mora vsak po svoje vzeti, ne pa kaj je pesnik hotel povedati, kot smo se včasih šli v šoli. Hvala, Ananda.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
20. 11. 2020 ob 16:50
Spremenjeno:
21. 11. 2020 ob 13:37

Fino, Dunja. Morda bi samo malo popravila metriko tako, da bi vse verze začela nepoudarjeno, tako kot si določila v prvi kitici. V nadaljevanju pa je potrebno tu in tam zamenjati besedni red in dodati kakšen zlog.

Moj predlog

Pod tisto iz tramov spleteno streho,

čez iveraste deske nad lenobno reko,

sem najstnica hodila po uteho,

ko srcu je bilo tesno doma tam preko. 


 Me most je vabil iz  vasi  tja v mestni svet,

kjer se skrivaj je moglo, skusilo in smelo,

kar v čast nobeni ni, kar vaških  je deklet,

a v mestnem anonimju se je preživelo.

 

 Je desetletje kar minilo, kakor hip. 

Zdaj zbode v srcu me kot kakšna iver kdaj,

betonski  so mostovi mrtvi. Kakor kip.

Začudeno mi je prikimal mrtvi zmaj.

 

Hvaležna za kimljaj sem razumela.

Da iver mu prinesem, sem mu obljubila.

Z njo zbadal bo dekleta zablodela,

da prej kot jaz bi se v domači kraj vrnila.

 

Kako so  spet koraki mi zveneli,

domače, rádostno po tleh lesenih,

tramovi isti spet škripaje peli!

In z mano jokal je moj most v solzah smolenih.




Zastavica

DunjaPG

Poslano:
20. 11. 2020 ob 20:51

Lidija, brez ovinkarjenja priznam, da sem z metriko zares natančna samo pri sonetih, ki so mi zelo pri srcu in se jih lotevam še posebej spoštljivo. Hvala, ker tako pozorno bereš in si vzameš čas za nasvet. Takile dregljaji tja pod rebra so odlična vzpodbuda.

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
21. 11. 2020 ob 13:39

Pesem je odlična, za par malenkostnih metričnih popravkov si ne pripisujemo nobenih " zaslug" ... Ne bi popravila?

Zastavica

DunjaPG

Poslano:
22. 11. 2020 ob 13:25

Bom, bom, brez skrbi, delam na tem.

Zastavica

DunjaPG

Poslano:
23. 11. 2020 ob 10:20
Spremenjeno:
23. 11. 2020 ob 10:20

Ko sem pogledala bolj od blizu, sem našla še nekaj kiksov. Objavo sem popravila, prvotno verzijo pa lepim tule. Lidija, najlepša hvala.


Pod tisto iz tramov spleteno streho,         

čez iveraste deske nad lenobno reko,

sem najstnica hodila po uteho,

ko srcu je bilo tesno doma tam preko.

 

Most me vabil je z vasi v mestni svet,

kjer se skrivaj je skusilo, moglo in smelo,

kar ni v čast nobeni od vaških deklet,

a v mestnem anonimju se je preživelo.

 

Desetletje je minilo kakor hip.

Ko zbode me v srcu kot kakšna iver kdaj,

da so betonski mostovi mrtvi. Kot kip.

Začudeni mi je prikimal mrtvi zmaj.

 

Hvaležna za kimljaj sem razumela.

Da iver mu prinesem, sem mu obljubila.

Z njo zbadal bo dekleta zablodela,

da prej kot jaz bi se v domači kraj vrnila.

 

Kako spet koraki so mi zveneli,

radostno, domače, po deskah lesenih,

isti tramovi škripaje spet peli!

Z mano je jokal moj most v solzah smolenih.


Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
23. 11. 2020 ob 14:16

Bravo:)

Zastavica

DunjaPG

Poslano:
23. 11. 2020 ob 14:41

Bravo tebi, Lidija! Če se ti ne bi dalo oglasiti, bi ostalo tako napol.

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Podčrtanka

DunjaPG
Napisal/a: DunjaPG

Pesmi

  • 16. 11. 2020 ob 08:06
  • Prebrano 213 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica