*
Že zdavnaj daleč zdi se hip,
ko zadnji stih se je izpel,
a misel nanjo, njen utrip,
tako zelo me je razvnel,
da sanjam skoraj vsako noč,
to željo, da bi jo objel,
še preden šla je daleč proč.
Še vedno črni so lasjé
in bled obraz, in njen poglêd,
ki so pripeti na srcé,
in, ah, te njene ustnice.
In v mislih mojih je razcvêt
in v pesmih mojih vrtnice.
Peresu spet navdih je dalo
dekle predrago iz Veržeja,
ki nekdaj je srcé jemalo,
da vlažna je bila odeja,
ki sonce ni je posušilo
in solzam ni bilo zdravilo.
Morda se srečava v prihodnje,
če niso to le prazne blodnje.
Maestralno!
Hvala. Tudi jaz bi rekel, da je ena od mojih najboljših pesmi v celotni pesniški karieri.
Oh, ta ljubezen ... forma in vsebina pesmi se lepo zlivata, čestitke,
lp, Ana
Zelo lepoooooo ♡
Čestitke k izredni pesmi in črticam.
Lp, Marija
Ps.: Preveč si skromen Orfej, tudi tvoj sonetni venec:
Koprnenja
in pa Koprnenja - 2 so čudovito delo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
- 13. 11. 2020 ob 08:55
- Prebrano 683 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 178.64