Že zdavnaj daleč zdi se hip,
ko zadnji stih se je izpel,
a misel nanjo, njen utrip,
tako zelo me je razvnel,
da sanjam skoraj vsako noč,
to željo, da bi jo objel,
še preden šla je daleč proč.
Še vedno črni so lasjé
in bled obraz, in njen poglêd,
ki so pripeti na srcé,
in, ah, te njene ustnice.
In v mislih mojih je razcvêt
in v pesmih mojih vrtnice.
Peresu spet navdih je dalo
dekle predrago iz Veržeja,
ki nekdaj je srcé jemalo,
da vlažna je bila odeja,
ki sonce ni je posušilo
in solzam ni bilo zdravilo.
Morda se srečava v prihodnje,
če niso to le prazne blodnje.
Poslano:
13. 11. 2020 ob 09:19
Spremenjeno:
13. 11. 2020 ob 10:19
Maestralno!
Poslano:
13. 11. 2020 ob 11:23
Spremenjeno:
13. 11. 2020 ob 12:23
Hvala. Tudi jaz bi rekel, da je ena od mojih najboljših pesmi v celotni pesniški karieri.
urednica
Poslano:
17. 11. 2020 ob 18:33
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 19:33
Oh, ta ljubezen ... forma in vsebina pesmi se lepo zlivata, čestitke,
lp, Ana
Poslano:
17. 11. 2020 ob 22:42
Spremenjeno:
17. 11. 2020 ob 23:42
Zelo lepoooooo ♡
Čestitke k izredni pesmi in črticam.
Lp, Marija
Ps.: Preveč si skromen Orfej, tudi tvoj sonetni venec:
Koprnenja
in pa Koprnenja - 2 so čudovito delo.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!