takih, ki skačejo v križišče brez vsakega reda,
brez znane smeri.
Zaslišim glas,
skoraj neslišno mi šepeta,
kot da prihaja med golimi vejami dreves,
med vetrom, ki zapiha z juga ...
glas vpijočega.
Zmede mi čute,
da pomotoma napolnim dva kozarca
rdeče opojnosti.
Spijem oba.
Morda sem slišala le hrup iz sosednjih visokih stavb,
kjer nekdo mrmra, tiho zveni glasba, zapirajo se vrata?
Ne, nisem opotekaje vstala,
pa tudi roke nisem pomolila skozi rešetke takrat,
ko nihče ni dvignil roke.
Le ... pogrela sem kavo
in najino pesem navila do fula.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela - briar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!