S trnjem sva spletena, 

z bičem veza je tepena. 

Kdaj se vse skupaj bo zbistrilo

in s tem oba srca umirilo?

Zakaj toliko je grehov,

če pa do njih nama ni?

Na svetu toliko je rekov, 

kako hoditi po poti. 

Pa vsakič znova se zalomi, 

um v duši se zmrači, 

več potrpljenja ni, 

le besede in dejanja še plešejo v temi. 

Angeli in svetle duše, 

prosim ne zapirajte mi vrat, 

spustite naju čez vaš prag, 

da sijala bova v osončju, 

kot kresnički v enakonočju.

TdjPvs