Resnica

Pravijo,

da si je želela imperijev,

na dolgem potovanju z vlakom resnice. 

 

Nekoč,

med vrsticami laži,

med presenečeno periodiko,

je resnica odprla novo vprašanje.

 

Dan kasneje,

resnica postane kužna,

otožna in brezbožna,

na glavi pa lažne kodre,

ponarejena očala,

da zmore gledat resnici v oči,

ko stoji pred špeglom.

 

Resnično so ji dali odpoved,

v žilo,

po žlički,

na njeno ljudsko kožo,

pod umetno rožo,

pristno ter koristno. 

 

Da ne pride kaj vmes,

se resnica prikrade in postavi počez,

pomaha s kapuco,

pod kapuco pa nočna mora,

med resnico in zahtevo.

 

Med zabavo v deroči reki,

med utapljanjem v vrtincih naslade,

med kamenjanjem,

med križanjem in odhajanjem na vlak,

ki sam sebi ni enak.

 

Resnica danes je ljubezen,

na klopci sedi,

v senci,

v vozičku,

kjer resnica trezna ni.

 

Jutri bo resnica magistralna,

ne bo,

ne bo več možno brati med lažmi,

ostala bo rdeča rutica,

dva zavitka s kovanci za v bife,

ter poslednji pogled v ogledalo,

tisto čudno reč,

ki ji vse je odveč,

ki plava v razvratu oslinjenih sveč,

resnice ni.

 

Resnica bo nekoč svoj tip,

v trebuhu praznem,

v odprtem žrelu,

v hlačnem žepu,

v blatu, trnjih,

v trezni dobi,

ki kot resnica tava po ulicah in labirintih,

se sprašuje,

ponižuje,

lastno dlan odtrga in pestuje,

kot obrazek nje,

resnice,

tam,

na dnu rdeče steklenice,

na vlaku,

v parku,

v glavi,

v groznji, mračnjaški opravi.

Avelina

Komentiranje je zaprto!

Avelina
Napisal/a: Avelina

Pesmi

  • 05. 11. 2020 ob 02:14
  • Prebrano 360 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 27.18
  • Število ocen: 2

Zastavica