oropana
rojeva se dan
že trka na okno
jaz pa sem ujetnica lastnega doma
podobe dneva so si enake dnevu
pozabljam na žlahten vonj cvetljic
pogovarjam se le z molkom
na katerim je pajčevina
odtujena
onkraj neskončnih vrat
čakam na brezveterje
na oropane obrise dreves
ki mi bodo nudile oporo
ko bom prgišče molčečih besed
spreminjala v pogovor z ljudmi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: levcek
- 01. 11. 2020 ob 17:47
- Prebrano 323 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 62.61
- Število ocen: 4
