Iz prsi hočem
iztisniti tisto packo,
ki se je nemarno prilepila
zlepila vse moje organe.
Grabi z lovkami
strupene hobotnice.
V vsak kotiček bivanja
zasaja nitke utrudljivosti.
Prede tanke kamene žilice.
Z vsakim ponovnim izdihom
črnega dima te vrtinči,
vrti te po nebesnem svodu.
Trga jadra beline
in tam scefrana na koščke
poskušam zlepiti atome
v novo sliko, nov pogled,
novo pesem, nov izgled.
Bruhne, se izlije, sramežljivo
se pokaže, vsa vsebina
narasle ustvarjalnosti.
Takrat sem spet svobodna.

Silva Langenfus