Meh vesolja raztegujejo
Bude preteklosti
in prihodnosti
v sedanjost.
Iz neskončnosti
nazaj v končnost
mojih prepričanj.

Vdihnem atome,
ki so zgradili Teslo,
nebulo človeštva
združeno v telo,
ga povlekli nazaj vase.

Božam brezmejnost
razumevanja,
ko se eterična sprehajam
med rdečimi velikani
in belimi pritlikavkami.
Sonce izgubi sijaj
bruha smrtno obsodbo
sebi in Zemlji.

Luč, ljubezen,
ljubezen je luč stvarstva
moje podobe,
trenutne, nekdanje,
nikogaršnjega plodu.

Prihaja doba,
ko tudi bog ne bo
imel več idej,
kako zlepiti skupaj molekule
svetlobe in teme,
mesnega in netelesnega,
znanja in modrosti…
ne bo znal izdolbsti
iz vesolja rjuhe,
kihniti po njej,
ji brez besed vdahniti dih,
z domišljijo
končnega rezultata.

Karma odreduje
O2 in H2O
životu, ki si to prisluži.
Življenje je gledališče
mojega humorističnega
pogleda na svet.
Moja resnica,
tvoja laž.
Kdo ima prav, bog ali jaz?
Bude!

Gana